Zlati macesni Olševe

Megleno nedeljsko jutro nas je spremljalo vse do Savinjske doline, nato se je dan “odprl”. Iz Solčave smo hitro prispeli do izhodišča pri sv. Duhu, kjer smo pot začeli in popoldan tudi končali. Najprej zložno po gozdni cesti in nato na hrbet, ki meji sosednji državi. Pot se vije po mešanem gozdu in se počasi spreminja tudi njegova sestava vedno bolj v iglavce, kjer končno prevladajo borovci, redke smreke in zlati macesni. Na 1675 m na zahodnem delu južnega pobočja Olševe se nahaja Potočka zijavka, kjer smo nekoliko počili in porabili čas za razgledovanje okolice in fotografiranje Savinjskih Alp, saj je od tod čudovit pogled nanje. V nadaljevanju proti vrhu smo se najprej podali na Obel kamen (1911 m n.m.) in po grebenu nadaljevali na Govco na najvišji vrh Olševe. Pot nazaj nas je vodila po spodnji, klasični poti. Prelep dan in srečna družba, sta nepozaben izlet naredila enkraten. Takole je bilo.

Kostanjev piknik

Drugo oktobrsko nedeljo, se je četica mladih planincev in nekaj odraslih udeležila kostanjevega piknika pri Rudijevem domu. Za spremembo smo pot začeli na parkirišču pod cerkvico sv. Jurija, od koder smo se nato povzpeli po markirani poti pod južno vznožje gore in nato okoli Donačke gore ter se nazadnje spustili do našega cilja. Na poti smo naleteli na nekaj “prisrčnih” rdečih mušnic, eden izmed mladih planincev pa je najdel tudi pravega jurčka. Ko smo prispeli do Rudijevega doma smo se najprej okrepčali, nato pa še posladkali s pečenim kostanjem, hrenovkami in sveže pečenim kruhom. Po zaključku, so starši prišli po otroke k planinskemu domu, nekateri pa smo se peš odpravili do izhodišča, kjer smo pohod začeli.

Špela Kitak, načelnica mladinskega odseka

Naravovarstveni pohod

Naravovarstveni odseki planinskih društev “Boč” Kostrivnica, Vrelec Rogaška Slatina, Šmarje pri Jelšah in “Sloga” Rogatec, smo za jesenski izlet izbrali pohod po domačem Logu, ki v prostranih gozdovih in grapah skriva številne pomnike preteklosti. V svežem sobotnem jutru 8. oktobra se nas je zbralo štiriindvajset pohodnikov pri lovski koči v Lipovcu. Na pot smo krenili mimo Glažute, kjer je gozdna steklarna delovala že v 17. stoletju. V odmaknjenih gozdovih Obsotelja in Kozjanskega so delovale številne glažute, predhodnice današnjih steklarn, saj so bile tu velike potrebe po steklenih izdelkih zaradi odkritja mineralnih vrelcev v Rogaški Slatini. Po Zlački grabi smo se po odlično ohranjeni stoletja stari gozdni cesti povzpeli do kamnoloma Stare jame, enega od mnogih kamnolomov silikatnega peščenjaka v gozdovih Loga. Tu nam je domačinka Fanči Justin, naravovarstvenica iz planinskega društva “Boč” Kostrivnica, doživeto približala delo in življenje kamnosekov, ki so sebi in svojim družinam, vsakdanji kruh služili s klesanjem in obdelovanjem brusnih kamnov. Le te so z železnico razvažali in prodajali širom Evrope. Eden teh klenih mož – kamnosekov je bil tudi njen oče. Pot smo nadaljevali mimo Koserjeve lovske koče do izvira Sotle, mejne reke med Slovenijo in Hrvaško. Po krajšem postanku in obveznem fotografiranju smo se spustili do izhodišča. Razšli smo se zadovoljni, da smo odstrli in doživeli delček skoraj pozabljene zgodovine naših krajev.

Bojana Romih, načelnica VGN

Pozdrav z Begunjščice


V soboto, 18. junija, je bil prav lep zgodnjepoletni dan, a temperature so bile že zelo poletne. Sonce nas je grelo že na poti z Ljubelja proti Zelenici, kjer smo imeli prvi “odmor”, malce bolj sveže je bilo le na delno zahtevni poti čez zahodno pobočje Begunjščice, kjer je občasno potegnil svež vetr’c. Društvene botaničarke so se zamotile še z raznoraznim cvetjem, ki se je bohotilo ob poti, njunemu znanju bi zavidala še sama Pehta. Ko smo pokukali na južno pobočje je bilo, kot da bi odprli pečico. Ob razgledu z vrha smo pozabili na vročino 🙂 Podobno je bilo na Robleku, kjer smo smo se ponovno naužili razgledov po Gorenjski. Po prečenju južnih pobočij smo si na Prevali privoščili še tretji daljši počitek, nato pa jo čez prijetno hladne Bornove tunele primahali nazaj na Ljubelj. Izleta se nas je udeležilo 6 članov.

Z izleta na Šmohor

Z enim očesom še v snu, z drugim že pod tušem, drobtine zgodnjega zajtrka padajo z rezalne deske na pult, obvezna kava, spakiram čutaro in nekaj za malico, pograbim nahrbtnik in proti busu, ki je že čakal na postaji. Ines preveri, če so vsi prijavljeni prisotni in že peljemo skozi Rogaško proti Celju in naprej do Laškega, kjer smo imeli izhodišče za nedeljski izlet do planinskega doma na Šmohorju. Označena planinska pot takoj, ko zapusti mesto, stopi navkreber, najprej po cesti, nato mimo hiš po stopnicah in na dobro uhojeno planinsko pot v smeri Maliča in proti Šmohorju. Toplo sonce nas je spremljajlo ves čas poti, mestoma je tudi zapihalo. Takrat je postalo hladneje in bundica v nahrbtniku je ponovno postala uporabna. Večinoma poti je speljano po gozdu, mestoma stopi tudi na cesto, tu in tam se je potrebno izogniti majhnim izvirom, ki močijo stezo in so kamni mokri ter zemlja zmerno blatna. Seveda, večina poti je suha, da se kar kadi za nami, še posebej pri vračanju v dolino, ko se je dalo bolj podrsat po suhem listju in prašni stezi, da je oblak suhe zemlje kar lebdel v zraku. Sonce se je trudilo s svojimi skoraj že spomladanskimi žarki razveseljevat obiskovalce pri planinskem domu, a veter je kar pravil, da zima še ni minila. Za vse je bilo nekaj, hoja, igra, igrala, podili smo se za nogometno žogo in okrepčali iz nahrbtnikov, oziroma iz kuhinje planinskega doma, še posebej so teknile palačinke in sladoled.
Nazaj grede smo lovili “zajce”, ki jih nismo ujeli, so si pa morda nekateri zapomnili za naslednjič, da tek navzdol ni ravno modra izbira, če nismo vešči v samospotikanju ob gozdne kamne. V Rogatec smo prispeli v zgodnjem nedeljskem popoldnevu, kjer je bilo časa še tudi za nedeljski počitek.

(planinec iz Rogatca)

Kako je bilo na Dreveniški gori?

V soboto, 19. februarja 2022, smo se planinci odpravili na pohod na Dreveniško goro. Zbrali smo se na parkirišču pred Mercatorjem v Rogatcu in se z avtomobili odpeljali do Zgornjega Gabernika. Našo četico je sestavljalo sedem odraslih in sedemindvajset mladih planincev. Kljub dežju se nam je uspelo povzdigniti preko Galk in rastišča velikonočnice. Skalnata pot je dajala vtis, da se nahajamo v pravem visokogorju. Naposled smo se zatekli v planinski dom na Boču, kjer smo se okrepčali in pogreli ob skodelici toplega čaja. Deževje po postanku še vedno ni prenehalo, zato smo se bili premorani po krožni poti vrniti nazaj do izhodišča. Pot je vodila po strmem pobočju navzdol, mimo koče Velikonočnice, vse do kamnoloma.
Blatni, vendar s kotički ust navzgor, smo se odpravili proti domu.

Napisala Špela Kitak

Galerija slik – klik!
2022-02-19-Dreveniska_gora-31