Kategorija: Pozdravi z gora

V soboto, 23. 3. 2024, smo se povzpeli na Sinji vrh. Skupno nas je bilo 16. S hojo smo začeli pri izviru Hublja nad Ajdovščino in se v prijetno toplem vremenu povzpeli mimo Malega okna do roba Trnovskega gozda, kjer so nas pričakali razgledi in precej močan veter. Po ogledu kamnite spirale in Otliškega okna smo pot nadaljevali po robu, nato pa zavili v notranjost in se po cesti povzpeli na Sinji vrh ter se tako dvignili malce nad 1000 m nad morjem. Sestop nam je malce olajšal avtobus 🙂 Nekaj utrinkov smo natrosili v galeriji.

Zdelo se nam je neverjetno, a bilo je resnično – na soboto, 21. 10., ko smo imeli v planu Košenjak, ni deževalo! Ni bilo drugega kot da smo se dejansko odpravili…
Na prvotno načrtovano izhodišče smo prišli malce pozno, tako da smo se prepustili zapeljati jeklenim konjičkom malce višje, nad dolinsko meglo. Nato smo stopali skozi pravljično lep gozd, okrašen z raznimi gobicami, in po slabih dveh urah prišli na vrh. Glede na to, da med celotno potjo nismo srečali žive duše, smo bili kar malce presenečeni nad kakšnimi 20 pohodniki z avstrijske strani! Malica, nato pa smo se spustili do koče in se še tam malce rehidrirali. Še do izhodišča in naš Košenjak je bil pod kapo!!! Klik!

Naš izlet na Špik Hude police se je začel že dan prej – zapeljali smo se v Čezsočo, kjer smo prespali v taboru mladih planincev, v tem terminu so taborili planinci iz PD Slivnica pri Celju. Naslednji dan smo vožno nadaljevali do planine Pecol, ki je bila izhodišče naše ture. Kar lep del poti smo bili v prijetni hladni senci, ki jo je metal greben z načim ciljem, pot pa nikakor ni bila dolgočasna – vse naokoli so se razkazovali imenitni vrhovi, za nameček pa so nam družbo delali še kozorogi 🙂 Ko smo stopili na vrh so se okoliški vrhovi sramežljivo skrivali v meglicah, le Viš se je ponosno kazal nad dolino Zajzere. Sestopili smo po poti vzpona, se osvežili v koči Brazza, malce umili v Ziljici in okrepčali na Jesenicah – in dan se je zdel prav lepo zaključen!

Nekaj utrinkov smo zbrali v galeriji.

Izlet na Ivanščico je le uspel, prijetna družba štirinajstih odraslih, toplo in sončno vreme nas je minulo nedeljo zvabilo na pohod. S hojo smo začeli v kraju Belec in bili v pol ure hoda že pri prvi planinski koči Belecgrad, kjer nas je ob kratkem postanku kar oskrbnik koče počastili z jutranjo pijačo. Je rekel, “ko se boste nazaj grede vračali, takrat boste kupili, zdaj pa je zastonj”. Po kratkem postanku smo nadaljevali pot strmo navkreber po zelenem bukovem gozdu, postlanim s tisočerimi rahlo dehtečimi čemaži. Toliko čemaža še svoj dan nismo videli, ogromno ga je. Nekaj vmesnih postankov in že smo prispeli tik vrha Ivanščice, kjer smo se razgledovali po bližnji in daljni okolici, izredno daleč se vidi, tako daleč, da smo lahko pokukali v Rogatec, proti Madžarski, daleč proti jugu in zahodu. Pri Pasarićevi koči smo se ugodno okrepčali in odžejali. Pot nazaj v smeri zahoda nas je vodila pod Batinsko gl. in Belige ter preko Planine in Oberšja do razvalin gradu Ošterc in planinske koče Majer, kjer smo naredili kratek postanek in nato nadaljevali s hojo pod južnim delom Ivanščice proti ostankom gradu Belecgrad in do izhodiščne koče Belecgrad, kjer smo tokrat svoj zapitek tudi poravnali. V številkah je bilo nekako takole, 7 uri in pol čiste hoje, s postanki in počitki primerno več, prehojenih 20 km planinske poti in nabranih dobrih 1000 metrov višin. Zadovoljni in prijetno utrujeni od sonca in poti, smo se vrnli domov v preostanek nedeljskega večera.ž

[Show slideshow]

Ob slovenskem kulturnem prazniku smo se odpravili na vrh Donačke gore. Na vrhu nas je med 8 in 11 čakala kontrolna točka s priložnostnim žigom. Na vrh smo se povzpeli člani različnih društev in kljub malo slabšemu vremenu, tudi letos napolnili vrh. S kulturnim programom smo pričeli 10.30, ko je sočasno iz grl zbranih zadonela Zdravljica. Nato je sledil nagovor Boruta Kroga, s katerim smo pričeli uradni del programa. Leto 2023 je razglašeno za Kajuhovo leto, zato je bil nagovor temu primeren. Naš govorec je osvetlil pesnikov opus in življenje. Po zaključku govora in recitalu ene izmed njegovih pesmi, so priložnost za dopolnitev programa dobili tudi drugi prisotni. Iz našega društva so nato nadaljevale Lidija Zalezina, Ines Zalezina in Bojana Romih. Svojo priložnost so izkoristili tudi člani Planinskega društva Majšperk, katerim se zahvaljujemo za njihovo angažiranost. Z recitiranimi pesmimi smo se prisotni spomnili tudi našega največjega pesnika – Franceta Prešerna.

Po zaključku uradnega dela programa in nagovorih prisotnih, smo se vsi skupaj počasi in varno odpravili proti Rudijevemu domu. Tam sta nas pred odhodom v dolino čakali prijazna postrežba in dobra hrana.

Se vidimo drugo leto!

Galerija: klik!

Borut Krog

Megleno nedeljsko jutro nas je spremljalo vse do Savinjske doline, nato se je dan “odprl”. Iz Solčave smo hitro prispeli do izhodišča pri sv. Duhu, kjer smo pot začeli in popoldan tudi končali. Najprej zložno po gozdni cesti in nato na hrbet, ki meji sosednji državi. Pot se vije po mešanem gozdu in se počasi spreminja tudi njegova sestava vedno bolj v iglavce, kjer končno prevladajo borovci, redke smreke in zlati macesni. Na 1675 m na zahodnem delu južnega pobočja Olševe se nahaja Potočka zijavka, kjer smo nekoliko počili in porabili čas za razgledovanje okolice in fotografiranje Savinjskih Alp, saj je od tod čudovit pogled nanje. V nadaljevanju proti vrhu smo se najprej podali na Obel kamen (1911 m n.m.) in po grebenu nadaljevali na Govco na najvišji vrh Olševe. Pot nazaj nas je vodila po spodnji, klasični poti. Prelep dan in srečna družba, sta nepozaben izlet naredila enkraten. Takole je bilo.

[Show slideshow]

Drugo oktobrsko nedeljo, se je četica mladih planincev in nekaj odraslih udeležila kostanjevega piknika pri Rudijevem domu. Za spremembo smo pot začeli na parkirišču pod cerkvico sv. Jurija, od koder smo se nato povzpeli po markirani poti pod južno vznožje gore in nato okoli Donačke gore ter se nazadnje spustili do našega cilja. Na poti smo naleteli na nekaj “prisrčnih” rdečih mušnic, eden izmed mladih planincev pa je najdel tudi pravega jurčka. Ko smo prispeli do Rudijevega doma smo se najprej okrepčali, nato pa še posladkali s pečenim kostanjem, hrenovkami in sveže pečenim kruhom. Po zaključku, so starši prišli po otroke k planinskemu domu, nekateri pa smo se peš odpravili do izhodišča, kjer smo pohod začeli.

Špela Kitak, načelnica mladinskega odseka

[Show slideshow]

Naravovarstveni odseki planinskih društev “Boč” Kostrivnica, Vrelec Rogaška Slatina, Šmarje pri Jelšah in “Sloga” Rogatec, smo za jesenski izlet izbrali pohod po domačem Logu, ki v prostranih gozdovih in grapah skriva številne pomnike preteklosti. V svežem sobotnem jutru 8. oktobra se nas je zbralo štiriindvajset pohodnikov pri lovski koči v Lipovcu. Na pot smo krenili mimo Glažute, kjer je gozdna steklarna delovala že v 17. stoletju. V odmaknjenih gozdovih Obsotelja in Kozjanskega so delovale številne glažute, predhodnice današnjih steklarn, saj so bile tu velike potrebe po steklenih izdelkih zaradi odkritja mineralnih vrelcev v Rogaški Slatini. Po Zlački grabi smo se po odlično ohranjeni stoletja stari gozdni cesti povzpeli do kamnoloma Stare jame, enega od mnogih kamnolomov silikatnega peščenjaka v gozdovih Loga. Tu nam je domačinka Fanči Justin, naravovarstvenica iz planinskega društva “Boč” Kostrivnica, doživeto približala delo in življenje kamnosekov, ki so sebi in svojim družinam, vsakdanji kruh služili s klesanjem in obdelovanjem brusnih kamnov. Le te so z železnico razvažali in prodajali širom Evrope. Eden teh klenih mož – kamnosekov je bil tudi njen oče. Pot smo nadaljevali mimo Koserjeve lovske koče do izvira Sotle, mejne reke med Slovenijo in Hrvaško. Po krajšem postanku in obveznem fotografiranju smo se spustili do izhodišča. Razšli smo se zadovoljni, da smo odstrli in doživeli delček skoraj pozabljene zgodovine naših krajev.

Bojana Romih, načelnica VGN

[Show slideshow]