Zdelo se nam je neverjetno, a bilo je resnično – na soboto, 21. 10., ko smo imeli v planu Košenjak, ni deževalo! Ni bilo drugega kot da smo se dejansko odpravili…
Na prvotno načrtovano izhodišče smo prišli malce pozno, tako da smo se prepustili zapeljati jeklenim konjičkom malce višje, nad dolinsko meglo. Nato smo stopali skozi pravljično lep gozd, okrašen z raznimi gobicami, in po slabih dveh urah prišli na vrh. Glede na to, da med celotno potjo nismo srečali žive duše, smo bili kar malce presenečeni nad kakšnimi 20 pohodniki z avstrijske strani! Malica, nato pa smo se spustili do koče in se še tam malce rehidrirali. Še do izhodišča in naš Košenjak je bil pod kapo!!! Klik!
