Doma pod Donačko goro
Objave z izletov, tur in planinskih taborov
Zgodaj zjutraj se je v Rogatcu pokazalo sonce, a že v Ljubljani je nebo izgledalo bolj žalostno. Na srečo je šlo za “lažni alarm” – na izhodišču na Prtovču je bilo sončno in sonce nas je spremljalo ves čas izleta 🙂 Dokaze najdete v galeriji!
Skupen naravovarstveni izlet na cvetočo Veliko planino smo PD Šmarje pri Jelšah, PD “Boč” Kostrivnica, PD “Vrelec” Rogaška Slatina in naše planinsko društvo načrtovali že lani, pa nam jo je vreme kar trikrat zagodlo. No, letos, kot da bi se nam vreme hotelo oddolžiti, nas je na načrtovan datum pričakala lepotica v vsem svojem sijaju. Ker je postala Velika planina zelo zaželen in priljubljen cilj, posebno spomladi, ko poljane cvetočega žafrana obarvajo pokrajino v vijolično, se nas je zbralo kar za dva polna avtobusa. Iz Rogatca nas je bilo 18. Po malo dolgi in adrenalinski vožnji, kajti od prelaza Črnivec do Kranjskega Raka je cesta za avtobus komaj zadosti široka, mi pa še zdaleč nismo bili edini z istim ciljem, smo se zahvaljujoč odličnim šoferjem srečno pripeljali do izhodišča. Do Male planine smo hodili skupaj, potem pa smo se v manjših skupinah razkropili po planini. Vodnikov smo imeli več, tako da ni bilo bojazni, da bi koga izgubili. Čeprav je bilo obiskovalcev veliko, je planina velika in smo vsi uživali v čudoviti kulisi cvetočih travnikov in zasneženih vrhov v ozadju. Skupina Rogačanov se nas je povzpela na Gradišče, najvišji vrh Velike planine, in čas nam je ob vsrkavanju vtisov in fotografiranju nepozabnih prizorov kar prehitro minil. Spomini na krasen, poletno vroč dan, pa nam bodo še dolgo polnili duše.
Bojana Romih, načelnica VGN PD “Sloga”
Kope na Pohorju si je KVGN – komisija za varstvo gorske narave, letos ponovno izbrala za gostitelja licenčnega izpopolnjevanja za varuhe gorske narave /VGN/ in za zbor odsekov za VGN. Licenco je potrebno obnoviti vsaka 4 leta, zato smo se izobraževanja udeležili tudi varuhinje iz našega planinskega društva. Zdenki Novak je licenca potekla že lani, ko se usposabljanja ni mogla udeležili. Tako sva se na Kope odpeljali Zdenka in jaz kot načelnica VGN Sloga Rogatec, kajti po končanem licenčnem izpopolnjevanju je potekal še Zbor odsekov Komisije za Varstvo gorske narave.
Izobraževanje je potekalo na terenu. Ob lagodnem “sprehodu” do Črnega vrha, najvišje točke Pohorja, so nam predavatelji predstavili novo nastajajoči Regijski park Pohorje, za ustanovitev katerega so si občine na tem območju že dolgo prizadevale. Vsi smo bili povabljeni tudi na Dan Pohorja, ki bo letos 25. maja na Rogli. Po pohodu in okrepčilu je potekal še Zbor odsekov KVGN, kjer so nam predstavili delo komisije in načrt dela za leto 2024. Ker je pritisk množičnega turizma na našo gorsko naravo marsikje že preveč obremenjujoč in se bo še povečeval, je eden pomembnejših projektov KVGN in PZS akcija Peš iz dolin do višin. V ta namen poziva PZS tudi PD in markaciste, da bi se planinske poti ponovno začenjalo in markiralo od postajališč JPP in centrov krajev. Zbor se je zaključil slovesno s podelitvijo priznanj Angele Piskernik, najvišjih naravovarstvenih priznanj PZS. Razšli smo se z željo, da bi se večkrat srečali na skupnih akcijah odsekov in bili povezani močnejši in učinkovitejši.
Bojana Romih,
načelnica VGN PD Sloga Rogatec
V soboto, 23. 3. 2024, smo se povzpeli na Sinji vrh. Skupno nas je bilo 16. S hojo smo začeli pri izviru Hublja nad Ajdovščino in se v prijetno toplem vremenu povzpeli mimo Malega okna do roba Trnovskega gozda, kjer so nas pričakali razgledi in precej močan veter. Po ogledu kamnite spirale in Otliškega okna smo pot nadaljevali po robu, nato pa zavili v notranjost in se po cesti povzpeli na Sinji vrh ter se tako dvignili malce nad 1000 m nad morjem. Sestop nam je malce olajšal avtobus 🙂 Nekaj utrinkov smo natrosili v galeriji.
Zdelo se nam je neverjetno, a bilo je resnično – na soboto, 21. 10., ko smo imeli v planu Košenjak, ni deževalo! Ni bilo drugega kot da smo se dejansko odpravili…
Na prvotno načrtovano izhodišče smo prišli malce pozno, tako da smo se prepustili zapeljati jeklenim konjičkom malce višje, nad dolinsko meglo. Nato smo stopali skozi pravljično lep gozd, okrašen z raznimi gobicami, in po slabih dveh urah prišli na vrh. Glede na to, da med celotno potjo nismo srečali žive duše, smo bili kar malce presenečeni nad kakšnimi 20 pohodniki z avstrijske strani! Malica, nato pa smo se spustili do koče in se še tam malce rehidrirali. Še do izhodišča in naš Košenjak je bil pod kapo!!! Klik!
Naš izlet na Špik Hude police se je začel že dan prej – zapeljali smo se v Čezsočo, kjer smo prespali v taboru mladih planincev, v tem terminu so taborili planinci iz PD Slivnica pri Celju. Naslednji dan smo vožno nadaljevali do planine Pecol, ki je bila izhodišče naše ture. Kar lep del poti smo bili v prijetni hladni senci, ki jo je metal greben z načim ciljem, pot pa nikakor ni bila dolgočasna – vse naokoli so se razkazovali imenitni vrhovi, za nameček pa so nam družbo delali še kozorogi 🙂 Ko smo stopili na vrh so se okoliški vrhovi sramežljivo skrivali v meglicah, le Viš se je ponosno kazal nad dolino Zajzere. Sestopili smo po poti vzpona, se osvežili v koči Brazza, malce umili v Ziljici in okrepčali na Jesenicah – in dan se je zdel prav lepo zaključen!
Nekaj utrinkov smo zbrali v galeriji.
Izlet na Ivanščico je le uspel, prijetna družba štirinajstih odraslih, toplo in sončno vreme nas je minulo nedeljo zvabilo na pohod. S hojo smo začeli v kraju Belec in bili v pol ure hoda že pri prvi planinski koči Belecgrad, kjer nas je ob kratkem postanku kar oskrbnik koče počastili z jutranjo pijačo. Je rekel, “ko se boste nazaj grede vračali, takrat boste kupili, zdaj pa je zastonj”. Po kratkem postanku smo nadaljevali pot strmo navkreber po zelenem bukovem gozdu, postlanim s tisočerimi rahlo dehtečimi čemaži. Toliko čemaža še svoj dan nismo videli, ogromno ga je. Nekaj vmesnih postankov in že smo prispeli tik vrha Ivanščice, kjer smo se razgledovali po bližnji in daljni okolici, izredno daleč se vidi, tako daleč, da smo lahko pokukali v Rogatec, proti Madžarski, daleč proti jugu in zahodu. Pri Pasarićevi koči smo se ugodno okrepčali in odžejali. Pot nazaj v smeri zahoda nas je vodila pod Batinsko gl. in Belige ter preko Planine in Oberšja do razvalin gradu Ošterc in planinske koče Majer, kjer smo naredili kratek postanek in nato nadaljevali s hojo pod južnim delom Ivanščice proti ostankom gradu Belecgrad in do izhodiščne koče Belecgrad, kjer smo tokrat svoj zapitek tudi poravnali. V številkah je bilo nekako takole, 7 uri in pol čiste hoje, s postanki in počitki primerno več, prehojenih 20 km planinske poti in nabranih dobrih 1000 metrov višin. Zadovoljni in prijetno utrujeni od sonca in poti, smo se vrnli domov v preostanek nedeljskega večera.ž
Ob slovenskem kulturnem prazniku smo se odpravili na vrh Donačke gore. Na vrhu nas je med 8 in 11 čakala kontrolna točka s priložnostnim žigom. Na vrh smo se povzpeli člani različnih društev in kljub malo slabšemu vremenu, tudi letos napolnili vrh. S kulturnim programom smo pričeli 10.30, ko je sočasno iz grl zbranih zadonela Zdravljica. Nato je sledil nagovor Boruta Kroga, s katerim smo pričeli uradni del programa. Leto 2023 je razglašeno za Kajuhovo leto, zato je bil nagovor temu primeren. Naš govorec je osvetlil pesnikov opus in življenje. Po zaključku govora in recitalu ene izmed njegovih pesmi, so priložnost za dopolnitev programa dobili tudi drugi prisotni. Iz našega društva so nato nadaljevale Lidija Zalezina, Ines Zalezina in Bojana Romih. Svojo priložnost so izkoristili tudi člani Planinskega društva Majšperk, katerim se zahvaljujemo za njihovo angažiranost. Z recitiranimi pesmimi smo se prisotni spomnili tudi našega največjega pesnika – Franceta Prešerna.
Po zaključku uradnega dela programa in nagovorih prisotnih, smo se vsi skupaj počasi in varno odpravili proti Rudijevemu domu. Tam sta nas pred odhodom v dolino čakali prijazna postrežba in dobra hrana.
Se vidimo drugo leto!
Galerija: klik!
Borut Krog