Kalška gora ni razočarala, le na vrhu se je nekoliko skrivnostno zavila v meglice (kljub temu smo lahko pokukali dol do Zoisove koče, pa pobočje Grintovca se je pokazalo, Kalški greben na drugi strani pa se je ves čas ponosno kazal)… Na koncu smo jo osvajali štirje 🙂 Bilo je cvetja, modrega neba, lepih trav in še in še, na koncu tudi dež, a slednji šele takrat, ko smo mi že na varnem v koči pri izviru Kamniške Bistrice srkali smuti iz jagod in solate 😉 Hop na galerijo!

Letošnja s snegom bogata zima se še ni prav dobro poslovila z Velebita, kamor smo kanili tik pred prvomajskimi prazniki, odgnalo je ni tudi veliko zanimanje udeležencev, ki so prosta mesta v kombiju zapolnili dober mesec pred izletom, še pred objavo kakršnega koli vabila (le-to se tako nikoli ni pojavilo na naši spletni strani…). No, par dni pred odhodom na Velebit se je izkazalo, da v višjih legah, kjer smo imeli namen hoditi, sneg še kar vztraja, tako da nam ni preostalo drugega, kot da smo na vrat na nos spremenili cilj izleta – mahnili smo jo tja, kjer snega zagotovo ne bo. Na Cres in Lošinj! V prvih dveh dneh (27. in 28. 4.) smo obiskali najvišja vrhova Cresa, to sta Sis (639 m; razgled na priloženi fotografiji spodaj) in Gorice (648 m), popoldne pa se še malo razmigali na pohodu iz mesta Cres do Sv. Salvadurja. V soboto smo imeli nekoliko daljši pohod – opravili smo krožno turo na Osorščico, ki smo jo malo začinili z odsekom zavarovane poti, ter obiskali njen vrh Televrin (588 m), ki je hkrati najvišja točka Lošinja. Nedelja je bila še bolj počitniško obarvana – skok do Lubenic, poležavanje na plaži in kosilo v starem ribiškem mestecu Valun. Ko smo s trajektom zapuščali Cres smo si prav vsi zaželeli, da bi obisk otoka podaljšali za kak dan ali dva. Hm, kdo ve, morda pa jo spet kdaj odmahamo na kak Jadranski otok! Utrinki so na ogled v galeriji.