Kalška gora ni razočarala, le na vrhu se je nekoliko skrivnostno zavila v meglice (kljub temu smo lahko pokukali dol do Zoisove koče, pa pobočje Grintovca se je pokazalo, Kalški greben na drugi strani pa se je ves čas ponosno kazal)… Na koncu smo jo osvajali štirje 🙂 Bilo je cvetja, modrega neba, lepih trav in še in še, na koncu tudi dež, a slednji šele takrat, ko smo mi že na varnem v koči pri izviru Kamniške Bistrice srkali smuti iz jagod in solate 😉 Hop na galerijo!
Doma pod Donačko goro