Jutro. Kava na Igu. Iški vintgar… Gremo! Gor in dol, ob vodi in visoko nad njo, skozi kanjon rečice Iške vse do njenega sotočja z Zalo, torej do Vrbice. Sledilo je malo “knajpanja” – peš čez vodo na drugo stran, kjer smo se po romantično vijugajoči ozki strmi stezici povzpeli visoko nad sotočje, se s Trenka zazrli v divji svet pod nami, nato pa čisto malo okusili civilizacijo, saj nas je čakal sprehod po gozdni cesti. Nato pa še zadnji, nesramno strm klanec – do vrha Krima (1107 m)! Soncu se kar nismo mogli nehati nastavljati, a vemdarle je prevladal razum in odskakljali smo do Gornjega Iga, kjer nas je že čakal avtobus. In še izlet v številkah: 15 udeležencev, od tega 5 zelo pridnih otrok, dobrih 20 000 korakov, pa 17 km prehojene razdalje in vzpona za točno 1000 višinskih metrov! Utrinki 🙂
