Izlet na Ivanščico je le uspel, prijetna družba štirinajstih odraslih, toplo in sončno vreme nas je minulo nedeljo zvabilo na pohod. S hojo smo začeli v kraju Belec in bili v pol ure hoda že pri prvi planinski koči Belecgrad, kjer nas je ob kratkem postanku kar oskrbnik koče počastili z jutranjo pijačo. Je rekel, “ko se boste nazaj grede vračali, takrat boste kupili, zdaj pa je zastonj”. Po kratkem postanku smo nadaljevali pot strmo navkreber po zelenem bukovem gozdu, postlanim s tisočerimi rahlo dehtečimi čemaži. Toliko čemaža še svoj dan nismo videli, ogromno ga je. Nekaj vmesnih postankov in že smo prispeli tik vrha Ivanščice, kjer smo se razgledovali po bližnji in daljni okolici, izredno daleč se vidi, tako daleč, da smo lahko pokukali v Rogatec, proti Madžarski, daleč proti jugu in zahodu. Pri Pasarićevi koči smo se ugodno okrepčali in odžejali. Pot nazaj v smeri zahoda nas je vodila pod Batinsko gl. in Belige ter preko Planine in Oberšja do razvalin gradu Ošterc in planinske koče Majer, kjer smo naredili kratek postanek in nato nadaljevali s hojo pod južnim delom Ivanščice proti ostankom gradu Belecgrad in do izhodiščne koče Belecgrad, kjer smo tokrat svoj zapitek tudi poravnali. V številkah je bilo nekako takole, 7 uri in pol čiste hoje, s postanki in počitki primerno več, prehojenih 20 km planinske poti in nabranih dobrih 1000 metrov višin. Zadovoljni in prijetno utrujeni od sonca in poti, smo se vrnli domov v preostanek nedeljskega večera.ž
