Z izleta na Šmohor

Z enim očesom še v snu, z drugim že pod tušem, drobtine zgodnjega zajtrka padajo z rezalne deske na pult, obvezna kava, spakiram čutaro in nekaj za malico, pograbim nahrbtnik in proti busu, ki je že čakal na postaji. Ines preveri, če so vsi prijavljeni prisotni in že peljemo skozi Rogaško proti Celju in naprej do Laškega, kjer smo imeli izhodišče za nedeljski izlet do planinskega doma na Šmohorju. Označena planinska pot takoj, ko zapusti mesto, stopi navkreber, najprej po cesti, nato mimo hiš po stopnicah in na dobro uhojeno planinsko pot v smeri Maliča in proti Šmohorju. Toplo sonce nas je spremljajlo ves čas poti, mestoma je tudi zapihalo. Takrat je postalo hladneje in bundica v nahrbtniku je ponovno postala uporabna. Večinoma poti je speljano po gozdu, mestoma stopi tudi na cesto, tu in tam se je potrebno izogniti majhnim izvirom, ki močijo stezo in so kamni mokri ter zemlja zmerno blatna. Seveda, večina poti je suha, da se kar kadi za nami, še posebej pri vračanju v dolino, ko se je dalo bolj podrsat po suhem listju in prašni stezi, da je oblak suhe zemlje kar lebdel v zraku. Sonce se je trudilo s svojimi skoraj že spomladanskimi žarki razveseljevat obiskovalce pri planinskem domu, a veter je kar pravil, da zima še ni minila. Za vse je bilo nekaj, hoja, igra, igrala, podili smo se za nogometno žogo in okrepčali iz nahrbtnikov, oziroma iz kuhinje planinskega doma, še posebej so teknile palačinke in sladoled.
Nazaj grede smo lovili “zajce”, ki jih nismo ujeli, so si pa morda nekateri zapomnili za naslednjič, da tek navzdol ni ravno modra izbira, če nismo vešči v samospotikanju ob gozdne kamne. V Rogatec smo prispeli v zgodnjem nedeljskem popoldnevu, kjer je bilo časa še tudi za nedeljski počitek.

(planinec iz Rogatca)