Oznaka: izlet

V hribih se jutra začnejo drugače kot v dolini, mi smo bili nekje vmes, kljub temu pa smo soboto začeli dokaj zgodaj. Ravno je bilo toliko svetlo, da umetne svetlobe nismo več potrebovali, ko smo stopali z Jermance nasproti sobotnemu dnevu. Običajni stopi proti Kamniškemu sedlu kmalu privedejo do mesta, kjer se markirana planinska pot v levo vzpne po klasiki proti Pri pastircih, po kateri smo se popoldan tudi vračali. Na tem mestu, V klinu, smo krenili po prezpotju skozi Repov kot, ki sicer ni povsem brezpoten, saj vodi skozenj kar dobro uhojena steza. No, mi smo vseeno zavili še bolj izven poti in zapustili dobro uhojeno brezpotje, prečili posušeno strugo potoka Sedelščeka in se po iskanju pozabljenih stvari ponovno vrnili na običajno pot proti Srebrnemu sedlu. Megleno jutro nas je spremljalo pri opazovanju Zeleniških špic in Staničevega vrha na eni strani ter južnih ostenj Planjave pod Sukalnikom na drugi strani. Na Srebrno sedlo smo prilezli ravno, ko je sonce predrlo meglene oblake in nam podarilo prelepe poglede na Ojstrico in Babe. Po običajni poti, ki privede s Korošice smo nadaljevali na vrh Planjave in se pomartinčkali na njenem, včeraj kar pošteno obiskanem vrhu. Sestopili smo preko Sukalnika do Kamniške koče in od tod v segreto dolino Kamniške Bistrice. Še klik do galerije…

Hari

Sliši se strašno, a ni bilo 🙂 Tako kot se morda 1600 m vzpona iz Vrat preko Gulc do vrh Kukove špice sliši kot precejšen zalogaj – a mi smo z njim dobro opravili! Dopoldne smo se že “oblačíli” na vrhu, a tu in tam je vendarle pokukalo sonce in nas pogrelo, pa malo se je pokazal Gozd Martuljek, pogled pa je segal vse do Rateč in na mejni greben nad Savo Bohinjko. Ah, pa kaj, kljub temu smo se imeli lepo, pa tudi drugih razgledov, sicer z vrha, ni manjkalo – preverite tukaj 😉

Jutro je bilo prijetno sveže po večerni nevihti in dan je kazalo da bo lep, čeprav je bila napoved popoldankega dežja ravno s severa tam, kamor smo mi bili namenjeni. Po dobrih dveh urah vožnje je bilo potrebno le še prevoziti Tržič in Jelendol, dolino Tržiške Bistrice in Košutnika in se dostaviti prav do zadnjega parkirnega prostora kjer verjetno večina pusti svoje vozilo. Nato po markirani poti urno do Dolge njive, kjer se v njenem zakulisju visoko pnejo južna ostenja Košute in ravno nad njo se kaže Košutnikov turn na čigar vrh smo bili namenjeni. Hoja v ključih skozi smrekov gozd je bila prijetna in sveža, saj jutranji termometer še ni kazal ravno pretiranih poletnih stopinj. Drži, da še uradno ni poletje, pa vendar… Višina je hitro naraščala in kmalu smo prišli iz gozda, kjer se nam je na jugu veselo smehljal Storžič s svojo čudovito severno podobo. Vseh sedem nas je kmalu prispelo čez travnate vesine do vršnega grebena Košute in čez dobrih deset minut smo že stali na vrhu našega današnjega cilja. Kamniške in Savinjske Alpe so bile že vso jutro pokrite s sivimi oblaki in tudi Storžič se je začel prekrivati s sivo zaveso. Tako smo postanek na vrhu namenili fotografiranju in kratki malici, ter se kmalu spustili proti južnim pobočjem Tolste Košute, saj je nakazovalo osvežitev z dežjem, kar pa ni ravno prijetno na teh travnih strminah. V uri in pol smo z vrha sestopili čez planino Zgornja Dolga njiva do planine Spodnja Dolga njiva, kjer smo si privoščili zelo okusna domača okrepčila. Začelo je rahlo pršeti in prav prijetno je bilo gledati izpod kapa planšarije kako kapljice dežja močijo njive trav in kako brezbrižne krave z velikimi zvonci okrog vratu mulijo slastno travo. Tudi ta prš je kmalu končal svoj ples, zato smo sestopili še zadnji del poti do parkirišča in se odpeljali polni zadovoljstva proti Dolžanovi soteski, kjer imajo domačini na ozki cesti prednost in zanje ne veljajo cestno prometni predpisi. Seveda, tudi to ni skalilo našega prijetno preživetega dneva v hribih, zato smo z mislijo na utrinke s Košute, zapeljali v dolinski vsakdan. Utrinki